ATOMSKA LAŽ Pa kaj mi mar vsa tehnologija, stroji, pa napredek, vse to je laž, atomska laž, saj vse je le tančica, ki prekriva pot, pot uničenja … Obup, ne maram več živeti, saj prazen je ta čas, ki v njem živim, saj umazan je ta čas, poln laži in prevar, ki smrdijo, smrdijo do neba. Gumb, roka, ki pritiska na gumb … KONEC … Beli sneg Sneg snoč' zapadel je, ter pobelil hribe in doline in zjutraj veter je zavel, ter zamete ustvaril in okrog vogalov bril, ter listje je raztrosil. Vse je belo, sonce sije in toplo mi je pri srcu ko ustvaril sem stopinje nove in za menoj sta sonce ter veter jih pobrisala, a ker že skoraj marec je, do večera se je stopil DO KDAJ Sredi goličave samoten hrast stoji in kljubuje zobu časa. Star, trhlen in brez moči, Ki so mu viharji jo izpili. A saj ni tako še star le življenje ga načelo je in zareze uklesalo mu globoko v dušo je tako da v cvetu še mladosti se že postaral je. Temačni zdaj že spet se zbirajo oblaki blag vetrič se je vzdignil in se z listi poigravati začel se med veje je zapletel in grom in blisk in kot da sodni dan se je začel, dan, ko polagala bo račun za življenje neizživeto. Hrast ječi in iz tisočerih ran bolečih teh spominov se življenje mu izteka saj ga zapuščajo moči in ne more, ne, noče se viharju spet ukloniti hoče vse za vedno pozabiti in se začne udajati temi temi, ki ga že večkrat k sebi je vabila. V tem trenutku sred viharja se pojavi sončni žarek ki se prebije skoz oblake turobnega se dne direktno v hrastovo srce. In žarek ta mali mu zopet upanje zbudi da z vsemi se močmi viharju zopet upirati začne da se z poslednjimi močmi za življenje spet bori. Vihar se je polegel in sredi goličave samoten hrast še stoji tako zelo brez moči in čaka , čaka na sonce, ki pa ga ni in ni da bi rane mu zacelilo a sonca ni. Bo sploh še kdaj oblake te pregnalo ? KAKO NAJ SE TI PRIBLIŽAM Zaljubljen sem a nora je ljubezen to, ki v svetu tem obstanka nima ki razcvetela se ne bo nikoli saj poti k tebi mnoge vodijo, a jaz se po napačni gibljem in prave ne bom nikdar, nikdar odkril. Le kako naj se ti približam ko je pred mano toliko ovir a ljubim te in pozabil te ne bom nikdar. SANJE SREDI DNE Spomin nate je še zmeraj živ spomin, ki spancu pot utira in sanje, lažno upanje ki bodo vedno ostale samo sanje, sanje, ki predreti okop resničnosti ne znajo. KDAJ Bog ve kdaj, O le kdaj Jasno nebo bo spet nad nama Ampak prihodnost najina le čaka Na lepše dni In da nama le zvon bo zadonel. LABODJI SPEV Ko bila Tam na Bledu sva, labodi kazali so nama pot. In pustila sva se voditi tam ob jezeru modrem vse do gradu pa nazaj do kremšnit. Sedaj ne vem, ne kod ne kam, če so labodi sploh še tam, kjer včasih so bili pa to ni važno saj se bova tja vrnila skupaj spet. LJUBEZEN Ko ljubezen te pokliče, sledi ji, čeprav so pota njena tudi težka, strma. In kadar zagrnejo te krila njena, se prepusti ji, čeprav te nož, ki je med njenimi perutmi skrit hudo raniti utegne. In kadar govori ti, verjemi ji, saj občutil boš neskončno srečo, ki se kupiti je ne da. Ljubezen dar je, je umetnost in ustvarjen si za to, da se v globine njihove se potopiš in ne najdeš več izhoda iz vrtinca sreče, ki te zajame kot vihar. Ljubezen je skrivnost, ki je ti ne umeš doumeti, je trpljenje, to noči so neprespane, to so sanje, ki jih sanjaš sredi dne, da razkril največjo tajno bi, ki ji LJUBEZEN je ime. Kaj veš, mogoče ti ustvarjen si za to, da raj na zemlji doživiš in pekel v nebesih. NEOBSTOJEČA PRIHODNOST Zakaj bi le na svetu tem ostal, saj sonce zatonilo je in nikdar več prave poti v višave ne bo našlo. … Ostala tema za teboj je, in ura je dolga kakor dan. Veš, brez tebe se bojim v svet prihodnosti stopiti in mimo mene čas beži, ki ga ne bom nikdar več ujel. Zdaj lastno breme me tišči in moj jaz za dvajset let postaran je postal. OBLAKI SIVI Nebo prinaša mnoge nam radosti ko je jesno napolni nas z modrino plavo, ko je oblačno nebo prekrivajo nam temni ti oblaki a ko sonce bo zašlo, oblaki rdečkasti nam sij prineso ki nam razveseli dušo in telo. ČRNI VRAN Ko črni vran v mesto prileti da drobtinice in črvičke te dobi, takrat zakraka na ves glas in pomlad oznanjati začne. POGUMA NIMAM, DA BI TI POVEDAL Le kako naj razodenem ti, da sem v družbi tvoji neizmerno srečen, da jetnik sem tvojega nasmeha, ki vedno znova me prevzame, ko pogledam te. Kdaj bom toliko poguma zmogel, da ti povedal bom, da všeč si mi in da si najlepša, kar poznal sem jih doslej. BOLEČA RESNICA Kaj ne veš, da mi še zmeraj buriš domišlijo, pa čeprav si kot labod odplavala po reki, po poti, ki se ne bo nikdar, nikdar več z mojo srečala.. POMLAD Ko po dežju sonček se prikaže nam, ko sneg skopni je pomlad že tu in še ptičice se vesele da mraza nič več ni da rož'ce so pognale in takrat z vso dušo zažvrgole. In ptičice žvrgolijo da nam pri srcu je toplo ko njihovo ščebljanje to prelepo slišimo. In na takega le dan, ko sonce sije, vse brsti in žvrgoli in nas sonce greje ter je prelep pomladni dan nam ptičice vse življenje osmislijo. PRIJATELJSTVO Prijateljstvo je kot odprta knjiga, ki na takšnem je prostoru, da dva, le dva jo bereva. Prijateljstvo je kot svilena nit ki skrita je v temi, a v resnici močna je tako, da dve telesi v eno povezuje. Prijateljstvo je to, da nekomu se zaupam in da mu vse, prav vse povem in da le njegova slišijo ušesa, kar skrito drugim je očem. Prijateljstvo ni enosmerna pot, po kateri se sprehajam, ampak je smer odprta v smeri obe, saj smeri so enosmerne v prijateljstvu zaprte. PTIČICA SINIČKA Ko siničke zapojo in polne lune dan je je pustni čas pred vrati in snega skoraj več ni, le dežek največkrat škreblja. Takrat pomladi čas prihaja in ptičice veselo z veje na vejo se podo in seveda le o čem tako veselo žvrgolijo? Takrat pomlad je tu, pomlad že skoraj je tu pomlad je tu, včeraj sonce in toplo danes mraz te stiska do kosti. In ko zvečer se lučke ugašo in povsod tišina takrat in le takrat sinička svoj si par poišče in močno si k sebi jo stisne. RANA GLOBOKA V tihi spomladanski noči je golobček mojih misli splaval skozi mesečino do zvezd , ki na nebu so lebdele, ko ga zmoti misel in nežen ta šepet, ki se je kot nož zaril v ranjeno srce, polno bolečega spomina na besedico izgovorjeno. ŽIVLJENSKA POT Pot, cesta, ki izginja v daljavi, dolga je, predolga če ovira se pred mano ne postavi in toliko odcepov, le po katerem naj noga moja stopi ? Pot, ki le ena vodi skozi labirint pot resničnega življenja. SAM V MESEČINI Mrak znanilec je noči, mesečine ki te poživi in zvezda ki noči luč prižgo … in tihi mrak počasi, trudno lega na zemljo , da prežene dan luči, da se vrata Erosa odpro. Sam v nočeh okoli tavam z bolečino v praznini, na te in srečne dni ko mesečina posrebrena je na naju dva sijala, in ob nama cesta osvetljena, na kateri so odmevali koraki se spomniš, najini koraki … TVOJ OBRAZ Ko v obraz se ti zazrem, zmeraj znova me prevzame ta lepota tvoja neizmerna, ta tvoj zamišljeni obraz, ta nasmeh, ta tvoj pogled, ki dosti mi pomeni. Čeprav za nekatere si le vodna kapljica v morju pomeniš mnogo mi, a le to mi je neznanka, če sem vreden te. NEUSLIŠANA LJUBEZEN Zakaj sem moral se roditi in se prav vate zaljubiti ko ti povedati ne znam da ti si ta, ki sem jo iskal, a zase je ogreti ne bom znal. Ko končno našel sem dekle, v katero sem zaljubil se in ki srce sem ji poklonil, kaj vse sem v tistih dneh prestal, ko zvedel strašno sem resnico, da z drugim boš hodila in da me nikdar, nikdar ne boš ljubila. TVOJE OČI Ko v oči se ti zazrem, vidim v njih neskončno srečo in ljubezen in ko v globine njihove se potopim, je tam nov svet, ki mnogo lepši je kot ta, ki v njem živim. Tam sredi zime vse cveti, Tam vsak za srečo se rodi In tam sva eno jaz in ti. Hvala, hvala ti, da si v svoj svet me popeljala odkoder se ne vrnem več v ta nori, nori svet. Nazaj podrte so poti, nazaj vrnitve ni. AMPAK? Boš z mano tu ostala ? ZA VALENTINA Ko sonce sije na ta prelepi sončni dan mislim nate in na to kar preživela sva in čeprav se tudi oblači bo za naju tudi lepši čas prišel. Ko le s teboj bi danes bil srečnejši ne bi mogel biti bi a na takega le dan komaj čakam, da ga skupaj praznovala bova. VRNI SE VRNI Ne veš , kaj vse mi ti pomeniš in kaj v tebi vidim jaz, ne kako je vroče čustvo to, ki ti ga poklanjam, ne kako so močne te vezi, ki me nate vežejo. Ne veš , Kako se ure zdijo dnevi ko ne vidim te in tvojega nasmeha, ne lepote neizmerne, ki v tvojih se očeh pokaže, ko pogledaš me. Ne odhajaj, ne zapusti me, ko končno sem spoznal, kaj ljubiti pravi se in kaj zaljubljen biti, saj si ti me v lepote ljubezni me popeljala, kjer mislil sem ostati. Vrni, vrni k meni se, saj mi brez tebe ni živeti, saj pomeniš mi vse, kar lepega sem doživel s teboj. Zakaj bi tukaj sploh ostal, ko sonce je zašlo in v višave se do jutri ne povrne, tako da tema za teboj ostala je, kjer se ure zdijo dnevi in kjer sem v krajšem času si naložil breme, ki se v vrednosti za dobo 25 –ih je let moj jaz postaral a hkrati pomladil, saj jutri se bova vid’la spet. ZAKAJ O LE ZAKAJ Zakaj bi le na svetu tem ostal Saj sonce zatonilo je in nikdar več poti v višave ne bo našlo. ... Ostala tema za tabo je in ura je dolga kakor dan. Veš, brez tebe se bojim v svet prihodnosti stopiti in mimo mene čas beži, ki ga ne bom nikdar več ujel. Zdaj lastno breme me tišči in moj jaz za dvajset let postaran je postal. ŽIVLJENSKA POT Pot cesta, ki izginja v daljavi dolga je, predolga če ovira se pred mano ne postavi in toliko odcepov, le po katirem naj noga moja stopi? Pot, ki le ena vodi skozi labirint, pot resničnega življenja. O JANEZU DRNOVŠKU Nekdo nekoč dejal mi je, da visok je človek, a bil je Velik človek. Za barvo oči ne vem, a hkrati je bil Moder človek. Vsa mu slava, ki mu pritiče zdaj in na vekomaj.